Po dolgem času sem v roke spet vzela kvačko. Tokrat nisem kvačkala z žico, ampak sem poskusila z garnom.
Prijateljica Andreja mi že dolgo prigovarja, da naj vendarle poskusim in ko sva eno popoldne poleg klepeta in kavice izmenjali še garn... no, ona me je založila z nitkami, ni da ni barv... so me zasrbeli prsti.
Tako sem se lotila dela oz. poprijela za kvačko :-)) Za začetek, sem se odločila za bele perle in za popestritev, rdeči garn. Sicer nisem kvačkala na način, kot kvačkam žico, ampak zgolj osnovno, enostavno kvačkanje.
Tole je nastalo.
Ob tem kvačkanju sem tudi že dobila idejo za naslednjo kvačkanko.
Vzela sem drobne pisane perle in sledilo je "random" nizanje. Ja, random,... nisem nič goljufala :-)), čeprav včasih zelo "trpela", ko sem videla barvno zaporedje perlic hihihihi. To pa, ko se devica loti nečesa, kar ne zahteva zaporedja, vzorca, barvne usklajenosti,...ah, ja :-)
Še kvačkanje in viola kvačkanka, z random mix perlami je končana. Hmmm, mi je kar všečna.
Zdaj zbiram barvo garna za naslednjo :-)... mislim, da bo nekaj v zelenem.
Gre pa vse skupaj z mano na dopust, pa žica tudi... upam, da bom imela kaj pokazati, ko se vrnem.
lesene perle pa tudi :-). Tele imam že lep čas doma, pa so končno prišle na vrsto.
Nekaj časa nazaj sem naredila eno lesenkopestnico (slika par objav nižje), ostale pa so mi take večje lesenke.
In je nastala, pisano barvita ogrlica, super popestritev h kakšni čisto navadni majčki.
Že preverjeno :-))
Brez uhanov pa tudi ne gre, torej za zraven, še tini-mini uhančki.
Že lep čas se odločam, da bom šla enkrat na darovanje krvi. Vedno znova, ko sem slišala vpoklic darovalcem, se je oglasila moja slaba vest, saj volja je bila, manjkal je tist zadnji korak. In tako je krvodajalstvo kar ostajalo na mojem seznamu. Zadnje dni, pa sem o tem bolj intenzivno razmišljala in padla je odločitev. Četrtek bo ta dan.
Dan poprej, smo šle z Barbaro in Nino na Gorjance in sem jima povedala o tej svoji nameri. Barbara je takoj poprijela, češ, da se tudi ona že dalj časa odloča za ta korak in brez večjega prigovarjanja se je odločila, da se mi pridruži.
Sva pa obe imeli "skrbi" glede pritiska. Barbara ima od časa do časa visokega, sama pa imam izredno nizkega, ampak že celo svoje življenje živim z nizkim pritiskom in močno sem upala, da mi le-ta ne bo ovira pri današnji nameri. Ker sem izredno; jaz temu rečem svetlopolta, ostali pa da sem bleda in bledolična, sem se pred vrati še 2 x vščipnila v lica, da jih malo obarvam :-)
Sprejete sva bili več kot dobrodošlo... kar ne morem verjeti, da je lahko zdravstveno osebje tudi tako prijazno. Res vse pohvale.
Po prvih vzpodbudnih besedah je sledil vpis v register, izpolnitev vprašalnika,...z zelo čudnimi vprašanji :-)) in že sem sedela pri testiranju krvi. Tam pa mašinca ni hotla pregledat mojega listka s krvjo in sem že vidla, kako se mi zahvaljujejo za sodelovanje. Ampak mi je s prsta vzel še malo krvi in mašinca je zadovoljno zabrnela in tukaj sem šla skoz. Hmmm, zdaj pa zdravnik in moj pritisk. Na moje presenečenje sem imela zame zelo "visokega" 107/68, vsa vesela, da ni tak kot ponavadi (90/45). Dr. je sicer rekel, da je na meji, vendar je zadostoval za vstop v naslednji prostor. Yes. Moja 0+ bo nekomu v pomoč in korist.
Barbara pa je prišla ven z rezultatom; prenizek pritisk. Obe sva se spogledale in bušle v smeh.
Namreč, Barbara je do bolnice prišla peš. Celo pot je hodila počasi, mirno, da ne bi vznemirila svoj včasih že tako visok pritisk, mene je pa skrbelo, če le ne greva prepočasi in da bi mogoče naredila par počepov, kak krog po kakšnih stopnicah, da pospešim svojega.
Ampak sva šle skupaj naprej. Prostor za odvzem je bil čisto drugačen, kot sem pričakovala. Polno pozitivne energije, smeha, prijaznih ljudi. Še bolj sem bila vesela, da postajam krvodajalka.
Majhen pik in vrečka se je lepo polnila. Vmes sem stiskala rdeč srček in s sestro klepetala o sandalih :-)) Dobrih pet minut in vsega je bilo konec. Roko mi je povila s trakom, ki je že na daleč označeval, da sem tudi jaz del krvodajalske skupine.
Odločitev je bila takojšnja, ... čez 4 mesece se ponovno vidimo.
Ob odhodu pa sem v zahvalo dobila še tole hudo majico.
... še zadnja stran
Vesela sem, da sem končno naredila tudi zadnji korak. Današnji dan je bil zame res nekaj posebnega.
Zadnje čase se mi je večkrat zgodilo, da sem rabila kakšno čestitko, pa ne imela nobene na zalogi.
Potem sem v zadnjem hipu kakšno sestavila skupaj, spisala želje in je šla od doma še čisto topla, neposlikana...
Papirčkanje me že lep čas drži in pomanjkanje zaloge je bil razlog, da so se na mizi ponovno znašli papirji, štance, rožice, trakovi. Rezultat je tule
Preproste, cvetoče, enostavne... za različne priložnosti. Čestitkarska škatla se je spet napolnila, zdaj le še čakajo za prave priložnosti in zapis lepih želja.
Poletje je čas, ko gredo povečini moje ogrlice na počitek in na vrsto pridejo zapestnice, ki so čez zimo zapostavljene zaradi vseh tistih dolgih rokavov. Proste in gole roke so idealne, da jih zapolnim in okrasim z zapestnicami.
Stare so že vse "nezanimive" in tudi kar se nakita tiče rada osvežim svojo nakitkarsko "garderobo".
Tele 4 so nastale že kar nekaj časa nazaj, sam nikakor da jih poslikam in tule objavim.
Nič posebnega, enostavno, pisane... pomembno je le to, da ima vsaka svojo pripadajočo majico :-)
Na nedavni delavnici, ki jo je organizirala borza znanja, smo delali obešanke za na vrata.
Moja, še čaka na mizi na zadnje detajle, predno gre na vhodna vrata.
Sem pa ob teh palčkah dobila idejo in nastale so tele
ne pozabi ograjice :-))
Tokrat je naš vikend obiskala prav posebna druščina. Imele smo srečanje otočank, ki se je prelevilo v prav posebno in prisrčno srečanje.
Prvoten namen je bil, da se dobimo v prostorih naše KS, pa mi jo je tik pred zdajci zagodel referendum in volilna komisija. Pa je na hitrco prišlo do spremembe plana oz. lokacije. Srečanje se seli na vikend.
Število udeleženk je bilo še ravno pravšnje, da sem bila prepričana, da bo za vse dovolj prostora. Edino kar me je skrbelo, je bila njihova reakcija, kam jih zdaj to peljem, vsi ti hribi in doline...
Že na samem zbornem mestu nas je bil sam smeh, dobra volja in vedela sem, da sem se prav odločila. Vsa skrb je bila takoj odveč.
Kmalu po prihodu smo se lotile dela, saj smo imele na programu kar nekaj delavnic.Najprej prva, zelo pomembna, da bodo tudi ostale gladko stekle :-))
Dobrotam ni bilo konca in kar težko smo se spravile k delu.
BojaMoja se je odločila, da nam pokaže, kako se reciklira karton od mleka in naredi prekrasnega slončka. Vse smo skrbno poslušale njena navodila in rezultat je tale slončkova družina
Nadaljevale smo s kvačkanjem verižice, kjer sem bila zelo neuspešna, saj sem se že na samem začetku tako "zafeclala", da žicam ni bilo pomoči in sem vse skupaj raje odložila. Hja, dve žici skupaj, še bolj čuden pripomoček, navijanje...enostavno preveč. Poprosim enkrat Vesno (Jagodo) za privat inštrukcije in upam, da bo takrat žica na moji strani.
Sonja pa je bila tako prijazna in s sabo prinesla zelo zanimiv pripomoček in z veseljem smo sledile, kako izpod njenih prstov nastajajo lističi, ki se spreminjajo v kuverte, pisane platnice... še nekaj potez s pripomočkom in nastala je prisrčna mini knjigica, katere sem sedaj ponosna lastnica. (tule sledi še slika)
Dan se je hitro prevesil v večer in ena za eno so se počasi poslovile. Po njihovih obrazih sodeč, mislim, da jim ni bilo žal, da so premagale tistih nekaj hribov in dolinic, ter da odhajajo zadovoljne, nafilane z dobro voljo, smehom... celo zagotovile so mi, da pridejo še in take družbe sem vedno vesela.
Dekleta, veseli me, da sem bila lahko vaša gostiteljica, da ste se pri nas dobro počutile in kot ste dejale, da pridete še.... torej, do naslednjič....
.JPG)
