nedelja, 25. september 2011

Sobota v Dekanih

Huh, kdaj sem nazadnje tule kaj pisala... pa ne da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, ampak enostavno vedno zmanjka časa za kakšen zapis.

Za nami je kar konkreten dopust, nato smo ob vikendih vedno bili kje naokoli, minilo je kar nekaj rojstnodnevnih zabav, dve poroki in kup družabnih večerov.



Začetek septembra smo začeli prav posebno,.. z vstopom v OŠ, natančneje v 1.A razred.
Uspešno smo opravili vse trgatve in čas je prišel za tradicionalno srečanje
otočank v Dekanih.

Na morje grem vedno rada, če je zraven še dobra družba; EJ KRKA JE in SSNB, d.o.o. je zabava zagotovljena.

Ponavadi te sobote, ko je na kateremkoli Slovenije kakšno srečanje, se dolenjska naveza; Eva, Staša, Barbara in Nina vedno potrudi, da je dan do konca zapolnjen in izkoriščen.

Zbor je bil kar zgodaj in prva postaja; Ljubljana in ArtMarket. Spet smo bile kar malo razočarane, ali pa prezgodnje in razstavljalci še niso vsi uspeli zasesti svoje mesto ob Ljubljanici.

Odločitev je padla, da če že gremo proti Dekanom, pa zavijemo še v Piran, pogledat njihov sejem, ki se je dogajal to soboto.


Med množico stojnic smo poiskale našo vijolično Dodo.


Moram napisati, da smo bile vse navdušene nad sejmom, vzdušjem, obmorskim sprehodom in kar težko smo zapustile Piran, vendar je bil že čas, da se počasi odpravimo v Dekane, da letošnji gostiteljici Suzy in Kreartiv
ne bosta preveč jezni nad nami zamudnicami.

Dan se je nadaljeval z obilico smeha, spet smo se srečali znani in novi obrazi in ker se z nekaterimi srečamo res samo na teh srečanjih, tem za klepet ne zmanjka.

Ampak na srečanjih zgolj ne klepetamo in jemo, ampak se tudi kaj lepega naučimo. Tokrat sem se prijavila na delavnico kaligrafije in učiteljica Kaja nam je pridno razlagala kam, kako in pod katerim kotom delamo vijugice, da bodo naše črke vsaj malo podobne pisavi Gotici. Kar pošteno nas je namučila in za domačo nalogo smo dobile še uporaben delovni zvezek in sedaj sledi le še vaja, vaja, vaja...

Dan se je počasi nagibal k večeru in Nina je prišla na idejo, da tile sončni žarki kar kličejo pa eni adrenalinski vožnji. Nismo bile čist sigurne če misli resno, pa predno se vse čist ne navdušimo nad idejo, smo jo pobarale, naj pa le preveri, če je to možno, izvedljivo. Telefonski klic in novica; čoln je pripravljen.



Na hitro smo se poslovile in oddrvele z adrenalinsko predvožnjo v Koper. Tam sta nas Bojan in Ninin očka pričakala v polni pripravljenosti. Še jopiči in vožnja se je začela. Sledilo je vpitje, smeh, kričanje, veter v laseh, mahanje drugim čolnom, pa popravljanje frizure :-), pa spet vpitje, fotografiranje... nekako v tem vrstnem redu. Vožnja je hitro minila in ni mi bilo žal, da nas je Nina napeljala na to idejo. Tole je bilo tudi Ninino darilo dvem devicam in eni, ki je že skoraj :-))) in lahko napišem, da je bilo to eno od izvirnejših daril, ki sem jih dobila za rojstni dan. Nina, še enkrat - hvala ti-.

Ker še nismo dovolj krožile iz Pirana v Dekane in v Koper, smo se odločile, da še enkrat zakrožimo v Dekane. Ne, ne... Nina je nekaj pozabila in smo se vrnile na kraj srečanja. Tam brade do tal in začudeni pogledi, ko so nas zagledale, saj bi po vseh "predpisih", me morale biti že doma :-))... Smehu ni bilo konca na to našo drugo vrnitev. Ponovno smo se poslovile in pozdravile so nas z besedami, da če se vrnemo v tretje, naj ne hodimo brez radlerja-grenivka. Hja, to pa je bila priložnost za novo foro. Akcija je že stekla. Zraven gasilskega doma je bife, urnih nog smo jo mahnile po radlerje in se ponovno, v tretje vrnile na srečanje. Ne rabim pisat, kolk smo se režale; one in me. Z nasmehom smo tokrat zares zapustile gasilski dom, Dekane in jo mahnile proti domu.

Na poti domov kup vtisov, idej, odločitev in 123 smo bile v Novem mestu.
In še ena zanimivost; pot nas je začelo 5, domov nas je prišlo 7 :-))
Še dva modra smrka sta se nam pridružila v Kopru, za naše najmlajše družinske člane.


Vsa sobotna srečanja so zanimiva, zabavna, ta sobota pa je bila res nekaj posebnega.