petek, 30. april 2010

Uhančkast bonbonček

Damjana podarja prekrasen blog bonbonček... tak uhančkast bonbonček, za katerega se je vredno potegovati.

Uhanov nimam nikoli preveč in vedno eni bingljajo z mojih ušes.
Tile njeni trikotnički so še posebno zanimivi. Poglej tule, kako zgledajo.

V nedeljo pa bo znano, kateri srečnici jih bo namenil žreb.

nedelja, 18. april 2010

Zumba


Včeraj se je zgodila zumba.



Kar nekaj let sem imela ornk športno pavzo. Po porodu sem se najprej sestavljala skupaj, potem pa so se začele moje težave s križom/hrbtenico. Razni pregledi so postavili diagnozo, da so več ali manj vse športne aktivnosti zame prezahtevne, prenevarne, prenaporne... Zaradi vseh teh "pre" sem opustila še tisto malo miganja, ki sem ga včasim prakticirala in ostala le pri kakem daljšem sprehodu, hitri hoji.
Sicer nisem nek športni tip, ampak mi je pa nekaj manjkalo,...

Potem pa je prišla zumba :-)))

Barbara je omenila, da v športnem klubu, kjer ona 2 x tedensko pridno vadi, poteka v soboto, torej včeraj, "dan odprtih vrat" in predstavitev vseh mogočih vadb in tudi novosti, ki sliši na ime zumba. Povedala nam je tudi, da je to mix plesa, skakanja, salse, miganja, predvsem pa smejanja ko sebe in druge gledaš v ogledalu, ko izvajaš/jo zumbo.

Pa me je začelo zanimat. Po opisu sodeč, bi tole lahko bilo sprejemljivo za moj križ/hrbtenico. In je padla odločitev, gremo pogledat. Navdušenje je bilo veliko in komaj smo dočakale soboto zvečer.

Sobota...dan, ko bom stestirala zumbo oz. bo zumba stestirala mene. Glede na mojo totalno športno neaktivnost, sem se videla, da bom po parih minutah odzumbala v kak kot in tam lovila sapo....ampak, volja je in odločitev, da predala se bom ne.

Pa smo prišle. Studio, poln zumbe željnih deklet, pa celo enega fantina smo imele. In smo začele... migaj levo, skoči desno, vrti boke, naprej, nazaj... noge so kar prehitevale ena drugo... vaditeljico Nino smo komaj dohajale, ampak do pavze preživele. Kratek odmor, požirek vode in že je bilo treba zumbat naprej.
45 minut je hitro minilo in tudi odrešilni "klic" Nine...hvala lepa, za danes smo končale.
Vam moram povedat, da nisem čutila ničesar....ne nog, ne tazadnje, ... adijo pamet, zumba me je uničla, ampak prijetno uničla. V glavo pa sem bila čist frjolčno, škrlatna.

Na poti domov sem se ustavila na bencinski črpalki, da kupim sladoled, ker te porabljene kalorije je treba takoj "not prnest", da slučajno revca ne omagam. In glede na mojo barvo obraza, me gospa na blagajni vpraša, ...gospa, je z vami vse uredu... :-))) Je, je...tak pač si, ko prideš z zumbe.

Ni pa med plesanjem, skakanjem, miganjem moj križ nič protestiral in mislim, da sem našla vadbo zase.
Danes, ko to pišem... sem sama vstala iz postelje, premikam se tudi lahko...čeprav imam nekje v spominu, da posledice prideje šele čez kak dan, dva... bomo videli kaj bo v prihodnjih dneh.

Do srede moram biti že v formi, ker me čaka druga ura zumbe. Ja, sem se včeraj kar prijavila in ob sredah zvečer bom po novem zumbala. Uf, v kaj sem se jst to podala.


sobota, 17. april 2010

Zaradi ene

Sem mislila, da sem zaenkrat končala s fimanjem. Pospravila vse v kufr, pašta mašino v škatlo in v omaro.
Mizo je počasi začel zasedati papir, saj sem ravnokar dvignila razvite slike, da naredim še kakšno stran v scrapbook-u za malega.
Potem pa pride prijateljica in reče, da bi imela eno poekstrudano ogrlico. OK, seveda nardim.
Hmmm... na mizi je pa že papir.
In razmišljam... če se tega ne lotim takoj, bo revca na to ogrlico kar še nekaj časa čakala in akcija. Papir nazaj v predal in hop fimo na mizo. Ker pa se za eno ogrlico res ne splača mazat ekstruder so nastale tele...

Črno-bela kombinacija... tako si je Nataša tudi zaželela. Ena je njena... izbor prepuščam njej.



Da poekstrudam turkizno in rjavo,.. sem imela že nekaj časa v mislih.



Poletje je pred vrati, zato še nekaj pisanih...



Za konec pa še gasilska :-)



Glede na to, da se mi približujejo vandraste bunkice izziva, v katerem sodelujem, bo fimo ostal kar na mizi.