četrtek, 08. julij 2010

Dan za krvodajalstvo

Že lep čas se odločam, da bom šla enkrat na darovanje krvi. Vedno znova, ko sem slišala vpoklic darovalcem, se je oglasila moja slaba vest, saj volja je bila, manjkal je tist zadnji korak. In tako je krvodajalstvo kar ostajalo na mojem seznamu. Zadnje dni, pa sem o tem bolj intenzivno razmišljala in padla je odločitev. Četrtek bo ta dan.

Dan poprej, smo šle z Barbaro in Nino na Gorjance in sem jima povedala o tej svoji nameri. Barbara je takoj poprijela, češ, da se tudi ona že dalj časa odloča za ta korak in brez večjega prigovarjanja se je odločila, da se mi pridruži.
Sva pa obe imeli "skrbi" glede pritiska. Barbara ima od časa do časa visokega, sama pa imam izredno nizkega, ampak že celo svoje življenje živim z nizkim pritiskom in močno sem upala, da mi le-ta ne bo ovira pri današnji nameri. Ker sem izredno; jaz temu rečem svetlopolta, ostali pa da sem bleda in bledolična, sem se pred vrati še 2 x vščipnila v lica, da jih malo obarvam :-)

Sprejete sva bili več kot dobrodošlo... kar ne morem verjeti, da je lahko zdravstveno osebje tudi tako prijazno. Res vse pohvale.

Po prvih vzpodbudnih besedah je sledil vpis v register, izpolnitev vprašalnika,...z zelo čudnimi vprašanji :-)) in že sem sedela pri testiranju krvi. Tam pa mašinca ni hotla pregledat mojega listka s krvjo in sem že vidla, kako se mi zahvaljujejo za sodelovanje. Ampak mi je s prsta vzel še malo krvi in mašinca je zadovoljno zabrnela in tukaj sem šla skoz. Hmmm, zdaj pa zdravnik in moj pritisk. Na moje presenečenje sem imela zame zelo "visokega" 107/68, vsa vesela, da ni tak kot ponavadi (90/45). Dr. je sicer rekel, da je na meji, vendar je zadostoval za vstop v naslednji prostor. Yes. Moja 0+ bo nekomu v pomoč in korist.

Barbara pa je prišla ven z rezultatom; prenizek pritisk. Obe sva se spogledale in bušle v smeh.
Namreč, Barbara je do bolnice prišla peš. Celo pot je hodila počasi, mirno, da ne bi vznemirila svoj včasih že tako visok pritisk, mene je pa skrbelo, če le ne greva prepočasi in da bi mogoče naredila par počepov, kak krog po kakšnih stopnicah, da pospešim svojega.

Ampak sva šle skupaj naprej. Prostor za odvzem je bil čisto drugačen, kot sem pričakovala. Polno pozitivne energije, smeha, prijaznih ljudi. Še bolj sem bila vesela, da postajam krvodajalka.
Majhen pik in vrečka se je lepo polnila. Vmes sem stiskala rdeč srček in s sestro klepetala o sandalih :-)) Dobrih pet minut in vsega je bilo konec. Roko mi je povila s trakom, ki je že na daleč označeval, da sem tudi jaz del krvodajalske skupine.












Odločitev je bila takojšnja, ... čez 4 mesece se ponovno vidimo.

Ob odhodu pa sem v zahvalo dobila še tole hudo majico.

... še zadnja stran








Vesela sem, da sem končno naredila tudi zadnji korak. Današnji dan je bil zame res nekaj posebnega.

5 komentarjev:

Barbi pravi ...

Joj, ej ... mi je kar žal, da nisem šla pol še enkrat zdravniku rečt, naj mi pritisk izmeri. :) Zdej mi ni čist jasno, če sem se tko ustrašla al kaj ... sm po navadi od strahu pritisk zraste ... nič mi ni jasno. :)

Ti pa čestitam za podvig in se zahvaljujem za vabilo. Upam, da bova še dolgo na 4 mesece skupaj hodili v tisto klet. Bova od parkirišča skupaj tekli v ambulanto in direkt na merjenje pritiska. :) :) :)

Tanja pravi ...

Dobrodošla med nami!

Jaz sem daorvalka dobri dve leti in enkrat so tudi mene zavrnili. Po DM-ovem teku za ženske sem namreč imela preslabo kri. Kar slab občutek sem imela.

Lepo, da si se odločila, da daruješ del sebe.

Bodi lepo, Tanja

Sanza pravi ...

Hvala obema. Ja, Barbara tudi sama se temu nadejam. Jutri kar pogumno, čez 4 mesece pa ponovno skupaj. :-)

staša pravi ...

Bravo, ko boš šla ta petič, boš dobila pa priznanje.

mravljica :: little ant pravi ...

Čestitke! Jaz sem pa danes hodila s takim trakom na roki, samo da je bil moj rdeč :) Samo take kulske majce pa nismo dobili.
Pozdravček, Nataša