Otroške stekleničke za izziv

Klavdija je razpisala izziv. Tokrat nas je izzvala, da naredimo otroške stekleničke upanja.

Saj okrasit stekleničko ni težko, ampak naredit otroško, to je pa res pravi izziv, ampak glede na namen se je vredno potruditi.
Nastal je tale pingvin in pikepoke. Upam, da pričarajo nasmeh na otroških ustecah in da vsaj za trenutek pozabijo na svojo bolezen.



Na žalost pa je teh malih bolnikov preveč in dve žal ne bosta zadostovali, pa sem tako nadaljevala v otroški smeri in nastala je tale pisana druščina



Zdaj jih samo še polakiram in dostavim Klavdiji, konec meseca pa se bodo delile bolnim otročkom.

Prijetno s koristnim

Sobotni dopoldnevi so rezervirani za babje kofetkanje. Smo štiriperesna deteljica, ki se pozna že dolga leta, ki se je skupaj presmejala, prežurala, skratka skupaj preživela najlepši del življenja.

Zdaj vsaka živi svoje življenje, vendar vzdržujemo te sobote, kjer si potem izmenjamo vse naše dogodke in pripetljaje, razpredamo o teh in onih rečeh, pomembnih in malo manj, ... pa se mi je utrnila ideja.

Kaj pa če izkoristimo prijetno s koristnim in sobotni kavi dodamo še malo fimanja in naredimo kako stekleničko upanja? Hmmm... pa da vidimo.

En hitr mail, s kratko in mamljivo vsebino (vam povem, jagodno vino dela čudeže... :-))....) in potem čakanje.
Ni minilo dolgo, ko je prišel prvi odgovor... sem za,... in naslednji, pridem, super ideja... ena pa je žal že imela druge plane.

Tako smo sobotno lokacijo zamenjale in se dobile pri meni doma. Miza ju je pričakala polna fimo mase, praznih stekleničk in za "muštr" že nekaj narejenih. Dišalo je po kavi in sveže pečenih rogljičkih....

Hitra navodila kaj in kako, par namigov, da bodo vse stekleničke take kot treba in začele smo.
Ne rabim vam pisat, da je dopoldne minilo kot bi mignil. Žal, smo se morale posloviti in vsaka svojim obveznostim nasproti.

Tule spodaj pa je rezultat. Za prvič jima je šlo prav dobro, upam, da bosta še kdaj za tako fimo-kofetkanje.

Stekleničke od J. in A.



In še moje.



Skupaj 12 stekleničk. Punci bravo, ni slabo. Vesela sem, da ste se odzvali na mojo zamisel in da to še kdaj ponovimo.

Zadnje objave so vse v duhu stekleničk upanja. Vam še nekaj prišepnem... naslednja bo tudi, ker nastajajo že nove lepotičke in kmalu vam jih pokažem.

Stekleničke 2.del

Od vsega ustvarjanja, me trenutno še najbolj "drži" fimo in stekleničke upanja.

V tem tednu je nastalo teh šest stekleničk, ki upam, da nekomu, nekje, za trenutek polepšajo dan.



Zdaj imam kratko pavzo :-)), ker sem ostala brez stekleničk, ampak ne za dolgo, ker že danes dobim novo pošiljko. Klavdija hvala.

Jutri jih očedim in spet se bo fimalo. :-)

Delavnica - foto transfer

Na zadnjem srečanju v Litiji, smo imele delavnico ~foto transfer na fimo maso~.
Še tule hvala kaji za vse nasvete in pomoč.

Nastali so tile obeski, kateri so tudi že dobili vsak svojo vrvico.



Spodnja dva, pa sta zaradi svoje velikosti postala magnetka..:-))



Veliko je govora o teh transferjih oz. predvsem o uporabljenih sličicah. Priznam, da ne vem
od kje so prišle sličice in na kakšen način so bile pridobljene za to delavnico.
Nekaj sem kasneje iskala po netu, in nekatere opazila na raznih blogih, odkrila njihov izvor, za druge ne.

Žal so zdaj te sličice bile uporabljene, za prodajo pa obeski ne gredo.

Če se v prihodnje lotim še transferjev, se sigurno prepričam o izvoru uporabljene sličice oz. poskrbim, da bodo le-te free varianta.

Stekleničke upanja

Včeraj je bilo eno tako prijetno, pozitivne energije polno popoldne.
Izdelovale so se namreč stekleničke upanja.

Kot že leto poprej, smo se dobile pri Tanji in ob prijetni družbi, klepetu naredile lepo število stekleničk, ki bodo bolnikom, ki bijejo boj s to kruto boleznijo, privabile nasmeh na ustnice, podarile žarek upanja in mogoče pomagale, da za nekaj časa pozabijo na svojo bolezen.

Pet parov rok je naredilo 31 stekleničk, tele spodaj so moje.



Popoldan se je prehitro prevesil v večer in morale smo se posloviti.

Vsaka je s seboj vzela še nekaj praznih stekleničk in sigurna sem, da jih v naslednjih dneh oblečemo v fimo maso in naredimo še kakšno.

Vesela sem, da lahko vsaj na tak način pomagam.

Koleščkanje

Tele ogrlice so me čist navdušile in ta vikend se je spet koleščkalo, saj sem se odločila, da jih še nekaj naredim.
Najprej kolešček za koleščkom, kolešček in dva pekača sta bila polna.

Potem pa najtežji del pri teh ogrlicah, nizanje. Hja, boste rekli, kaj pa je to kaj takega. Pa je. Za eno picajzlasto devico, pri kateri mora biti vse v barvnem zaporedju, so tovrstni pisani izdelki pravi izziv.

Kajti, če želim ogrlico, da je vrstni red "random", kakor bi eni temu rekli, potem je to prava muka in poseben postopek nizanja.
Vse koleščke dam v posodico, premešam in potem jemljem ven koleščke in nizam kakor mi katera barva pride pod prste. In ja, priznam, včasih tudi malo goljufam, ker če izvlečem kakšen kolešček, ki je ravnokar že bil, potem prsti kar nočejo in nočejo z njim na vrvico... pa takrat pač izberem barvno najbolj ustreznega :-)))... in se trudim z nadaljevanjem "random" nizanja.

Na prvo, iz prejšnje objave sem nanizala le nekaj koleščkov. Zanimalo pa me je, kako bi zgledala ogrlica s koleščki skoraj okrog in okrog. Izgleda takole, pa za vratom tudi ne slabo :-))



Ker se je koleščkov kar nekaj nabralo, še ena pisana in ena črno/bela/siva.



Ko je Nina videla včerajšnji pekač koleščkov, mi je rekla, da se mi je odkoleščkalo, pa lahko bi se tako reklo. :-)

Resnice o meni

Mravljica je predala štafeto resnice. Prva reakcija je bla,… uuu, kaj bom pa napisala, saj zase ponavadi najtežje kaj napišemo. Ampak, štafeta je bila v moji mladosti resna in spoštovana, zato sem se lotila dela.

1) Sem tipična devica. Menda taka, kjer je pod opisom lastnosti devic lahko kar moja slika. Tako pravi moja dobra sodelavka. Da sem izmed vseh devic, ki jih pozna, najbolj tipična. Hmm..pa saj mi lastnosti device včasih godijo, so mi v prid, včasih pa znajo biti tudi ovira… sploh takrat, ko morajo doma časopisi v košari biti obrnjeni vsi v isto smer, ali da moram imeti svoje barvice, svinčnike, flumastre, dete pa svoje, pa da mora biti vedno vse dogovorjeno, organizirano, popredalčkano in težava nastane, ko imaš opravka z ljudmi z nelastnostmi device. Zanimivo pa je, da me kot redoljubno devico lahko zmotijo marsikatere nepomembne reči, a kup ne zlikanega perila, mi ne pride do živega.

2) Rada imam svoje prijatelje in rada sem v njihovi družbi. Ni jih veliko, so pa ti pravi, taki, ki me že lep čas spremljajo in taki, ki sem jih spoznala kasneje, pa prav toliko štejejo, saj so mi v kratkem času pokazali, da so pravi prijatelji. Za te prijatelje bi naredila prav vse.

3) Rada imam vse, kar je povezano z »yugo« časi. Pa če je to njihova glasba, ki govori tisočere zgodbe, ljudje, ki so topli, dobrovoljni, ali sam njihov način življenja, ki ima sigurno, nekatere pri nas pozabljene vrednote, na prvem mestu.

4) Rada se smejem, rada imam iskrene ljudi, rada imam črno, belo barvo, rada imam francoski jezik, rada jem sladoled, rada gledam CSI serije, rada sem doma, rada ustvarjam in rada visim na internetu.

5) Ne maram sira, paradižnika, kajenja, negativnih ljudi, nekorektnih odnosov, grozljivk ter znanstveno fantastičnih filmov in na smrt se bojim kobilic.

6) Neskončno pogrešam osebo, ki je ni več med nami. Vsak dan se tolažim, da življenje pač pelje svojo pot in da je že tako moralo biti.

7) Brez slabega občutka si dovolim vzeti čas samo zase. Ob nenehnem hitenju, opravljanju bolj ali manj pomembnih reči, velikokrat pozabimo nase in na stvari, ki nas veselijo. Ta drobna veselja, nam dajejo energijo za vnaprej, napolnijo baterije, ter naredijo naše življenje polnejše. Vesela sem, da imam ob sebi moža, ki razume, da pač potrebujem ta čas, pa če takrat ustvarjam, kofetkam z mojimi babami, raziskujem net ali berem bloge, … kar se mi pač zahoče, ker takrat je to MOJ čas.

Ha, pa ni bilo tako težko. Mogoče bo zdaj še težje, predat štafeto naprej.

Predajam naprej, da povedo svojih 7 resnic: Gumbek, Petrovka, Damjana Ž, Klavdija, Snežinka, Manuela