Gumbi, knofi, buttons, ...

Rada imam gumbe. Enostavno so mi všeč. So pisanih barv, lepih in zanimivih oblik, skratka luštni. :-)

Pridno jih spravljam in nabral se jih je že zajeten kupček. Tudi pri babici, tašči sem že vse pobrala, čeprav jima ni bilo jasno, kaj bom z vsemi tistimi gumbi. Jst pa pridno polnim mojo bučko.
Ko je enkrat sodelavka videla eno mojo gumbkasto čestitko, mi je takoj naslednji dan prinesla vrečko gumbov, za katere ni vedela kam z njimi. Jst pa presrečna.

So pa tudi pri ustvarjanju že lep čas zelo priljubljen dodatek. Pri kolažnem albumu, čestitkah, nekje imam pa tudi ene gumbkaste uhane, sam slikanih ne :-(

















Rada jih dodajam k svojim izdelkom in vsakega skrbno izberem, saj se ni lahko ločiti od njih.
Seveda najraje izberem take, ki jih imam več, je tako slovo lažje :-).

Huh, ob tem sem se spomnila na svinčnike in barvice, ampak to je že druga zgodba.

Poznam ene, k bi mi tukaj brez pardona nadeli naziv "pacientka"... ampak se tolažim, da nas je več takih, za ostale, ki ne poznajo takega sindroma, pa sem samo ena čudna, ki ima veliko gumbov.

In za konec, rada poslušam skupino Bijelo Dugme in poznam dekle, ki ima internetni vzdevek; gumbek.

Preprosto sestavljanje

Po dooolgem času sem se spravila k nakitkanju. Ko sem delala zapestnico iz prejšnje objave, sem znova odkrila vse te skrite zaloge perlic, bunkic, dodatkov na katere sem kar malo pozabila.
Zadnje čase sem bolj malo ustvarjala, če pa sem, se mi je pa skoz neki fimo lepil na prste :-).

In tako se je zadnje dni zgodilo čisto preprosto sestavljanje perlic, dodatkov v spodnje kose nakita.




In še pisana poletna zapestnica iz lesenih perl.



Pogled na mojo ustvarjalno mizo mi pravi, da se bo sigurno sestavilo še nekaj kosov. :-))

Zapestnica iz vandrastih bunkic

Igramo se igro in čas bo, da opravim drugi del naloge.

Iz izbranih vandrastih bunkic je treba narediti nosljivo obliko nakita.
Že ko sem se prijavila na ta igrasti izziv sem vedela, da bom delala zapestnico.
Pri meni je tako, zima je čas za pulije in ogrlice, poleti pa je roke treba okrasiti z zapestnicami.

Sama imam najraje čisto preproste in enostavne reči. Ker bo zapestnica zame, nisem pretiravala in tule je rezultat



Takole pa zgleda na roki



Meni je všeč in sem vesela, da sem sodelovala v tej igri.

Klavdija, hvala ker si nas izzvala :-))

Pa so prišle... vandraste bunkice

Igramo se igrico/izziv in vrsta je na meni.

Včeraj pridem domov in v poštnem nabiralniku listek "čaka vas paket", ura pa 18:53, torej sedem minut do zaprtja pošte. Huh, težka bo, ampak v hipu sem bila že nazaj v avtu in šibala v smeri pošte. Vedela sem, da so na poti k meni vandraste bunkice in firbec je pač huda reč in se je splačalo.

Telele (bi rekla Klavdija :-)) lepotice sem našla v šatulji.



Moja naloga je, da dodam 8 svojih.



in iz šatulje vzamem 8 drugih.




In še ena moja za v posebno vrečico.



En del naloge opravljen. Škatlo jutri spakiram in gre naprej.

Nato pa drugi del; v 14 dneh moram iz izbranih bunkic sestavit kos nakita. Ideja je že bila ob sami prijavi na izziv, tako da upam, da mi izvedba ne bo delala večjih težav.

Uhančkast bonbonček

Damjana podarja prekrasen blog bonbonček... tak uhančkast bonbonček, za katerega se je vredno potegovati.

Uhanov nimam nikoli preveč in vedno eni bingljajo z mojih ušes.
Tile njeni trikotnički so še posebno zanimivi. Poglej tule, kako zgledajo.

V nedeljo pa bo znano, kateri srečnici jih bo namenil žreb.

Zumba

Včeraj se je zgodila zumba.



Kar nekaj let sem imela ornk športno pavzo. Po porodu sem se najprej sestavljala skupaj, potem pa so se začele moje težave s križom/hrbtenico. Razni pregledi so postavili diagnozo, da so več ali manj vse športne aktivnosti zame prezahtevne, prenevarne, prenaporne... Zaradi vseh teh "pre" sem opustila še tisto malo miganja, ki sem ga včasim prakticirala in ostala le pri kakem daljšem sprehodu, hitri hoji.
Sicer nisem nek športni tip, ampak mi je pa nekaj manjkalo,...

Potem pa je prišla zumba :-)))

Barbara je omenila, da v športnem klubu, kjer ona 2 x tedensko pridno vadi, poteka v soboto, torej včeraj, "dan odprtih vrat" in predstavitev vseh mogočih vadb in tudi novosti, ki sliši na ime zumba. Povedala nam je tudi, da je to mix plesa, skakanja, salse, miganja, predvsem pa smejanja ko sebe in druge gledaš v ogledalu, ko izvajaš/jo zumbo.

Pa me je začelo zanimat. Po opisu sodeč, bi tole lahko bilo sprejemljivo za moj križ/hrbtenico. In je padla odločitev, gremo pogledat. Navdušenje je bilo veliko in komaj smo dočakale soboto zvečer.

Sobota...dan, ko bom stestirala zumbo oz. bo zumba stestirala mene. Glede na mojo totalno športno neaktivnost, sem se videla, da bom po parih minutah odzumbala v kak kot in tam lovila sapo....ampak, volja je in odločitev, da predala se bom ne.

Pa smo prišle. Studio, poln zumbe željnih deklet, pa celo enega fantina smo imele. In smo začele... migaj levo, skoči desno, vrti boke, naprej, nazaj... noge so kar prehitevale ena drugo... vaditeljico Nino smo komaj dohajale, ampak do pavze preživele. Kratek odmor, požirek vode in že je bilo treba zumbat naprej.
45 minut je hitro minilo in tudi odrešilni "klic" Nine...hvala lepa, za danes smo končale.
Vam moram povedat, da nisem čutila ničesar....ne nog, ne tazadnje, ... adijo pamet, zumba me je uničla, ampak prijetno uničla. V glavo pa sem bila čist frjolčno, škrlatna.

Na poti domov sem se ustavila na bencinski črpalki, da kupim sladoled, ker te porabljene kalorije je treba takoj "not prnest", da slučajno revca ne omagam. In glede na mojo barvo obraza, me gospa na blagajni vpraša, ...gospa, je z vami vse uredu... :-))) Je, je...tak pač si, ko prideš z zumbe.

Ni pa med plesanjem, skakanjem, miganjem moj križ nič protestiral in mislim, da sem našla vadbo zase.
Danes, ko to pišem... sem sama vstala iz postelje, premikam se tudi lahko...čeprav imam nekje v spominu, da posledice prideje šele čez kak dan, dva... bomo videli kaj bo v prihodnjih dneh.

Do srede moram biti že v formi, ker me čaka druga ura zumbe. Ja, sem se včeraj kar prijavila in ob sredah zvečer bom po novem zumbala. Uf, v kaj sem se jst to podala.

Zaradi ene

Sem mislila, da sem zaenkrat končala s fimanjem. Pospravila vse v kufr, pašta mašino v škatlo in v omaro.
Mizo je počasi začel zasedati papir, saj sem ravnokar dvignila razvite slike, da naredim še kakšno stran v scrapbook-u za malega.
Potem pa pride prijateljica in reče, da bi imela eno poekstrudano ogrlico. OK, seveda nardim.
Hmmm... na mizi je pa že papir.
In razmišljam... če se tega ne lotim takoj, bo revca na to ogrlico kar še nekaj časa čakala in akcija. Papir nazaj v predal in hop fimo na mizo. Ker pa se za eno ogrlico res ne splača mazat ekstruder so nastale tele...

Črno-bela kombinacija... tako si je Nataša tudi zaželela. Ena je njena... izbor prepuščam njej.



Da poekstrudam turkizno in rjavo,.. sem imela že nekaj časa v mislih.



Poletje je pred vrati, zato še nekaj pisanih...



Za konec pa še gasilska :-)



Glede na to, da se mi približujejo vandraste bunkice izziva, v katerem sodelujem, bo fimo ostal kar na mizi.