Božičkova delavnica

Letos se dela vse živo, en tak hecn mix.

S čestitkami sem morala za nekaj časa zaključiti, papir odriniti na stran in pripraviti mizo za druge reči. Ker vse naenkrat ne gre, sem sproti pridno pospravljala stvari nazaj in takole zgleda že zelo, zelo pospravljena božičkova miza :-))




Od kar sem pred leti kupila knjgo Rade Kos, sem imela namen, da enkrat naredim tudi njene Angelce. Letos bodo namesto mašnic na darilih ponesle same dobre misli obdarovancem.



Tudi nakitkalo se je, ampak to v naslednji objavi ;-))

Novoletne voščilnice

Letos sem se jih lotila znatno kasneje; se mi zdi. Sicer se v božičkovi delavnici dela na polno, voščilnice, šivajo se vile, vliva in barva se gips, pripravljajo se darila,...

Nastalo je nekaj popolnoma enostavnih, nič posebnih, ampak meni všečnih.





Glede na prihajajoče proste dni, verjamem, da nastane še kakšna ;-)

Želje na drugačen način...

... in sicer z vilinskimi simboli, ki bodo letos ponesli take in drugačne želje.

Na čestitki naj bo simbol, njegovo vilinsko ime in "prevod", taka je bila želja prijateljice.

Tole sta želji za Srečo (kaler adali) in Mir (palm solan).



Znotraj, bo dodala še opis znaka.

Poleg sreče, miru, bo svojim bližnjim zaželela še ljubezni, harmonije, igrivosti, radosti,... in še mnogo lepih želja, ki je vsaka zapisana na eni izmed spodnjih čestitk.



Lepo jih je bilo delati, predvsem z mislijo, da bodo nekomu prinesle lepe želje.

Pisana platna

Na enem delu hodnika imamo dolgo belo prazno steno. Že nekaj časa razmišljam s čim bi jo okrasila, popestrila. Ideje so bile,... Ikeina lesena ogledalca, sestavljanka iz poservetkanih lesonitk, platna, ampak kaj na njih, gips okvirčki in znotraj kakšni modelčki, ampak,.... nobena "ni sedla".

Gledala sem po netu, pa vse možne nalepke, ki me niso prepričale, sem pa tudi videla, da je Ikeino blago res vsestransko in vseuporabno.

Ha, ob zadnjem obisku te priljubljene trgovine, sem kupila mega luštno pisano blago. Mogoče za nove prevleke malih povštrčkov v dnevni, ali pa za poletno torbo... skratka, moral je z mano, dovolj ga bo za vse.

Tudi za okrasitev hodnika. Nameč, kaj potrebuje hodnik z belo prazno steno in belo omaro,.... ? B A R V E.

Platna so bila doma, blago tudi, malo lepljenja in voila



Čist sem zadovoljna s končnim rezultatom.
Jutri pa še žebljički in dobita svoje mesto na hodniku.

Buče 2011

Že tretje leto zapored se je pred blokom zbrala standardna druščina in rezljale so se buče, pekel se je kostanj in grelo nas je kuhano vino.

Na začetku je z bučami bolj slabo kazalo. Kljub temu, da smo lani pobrali semena, jih posadili, bira ni bila uspešna. Da ne bi naš običaj propadel, smo se potrudili in jih dobili vsaj za vzorec. Je pa včeraj, tik pred srečanjem prišla ponudba, da nam na dveh koncih ponudijo po par buč. Ker je bila želja in volja po rezanju res velika, buč pa bolj malo, sem se zapeljala en krog in se na srečanje vrnila s polnim prtljažnikom buč.
Obema bučodajalkama HVALA.

Sledilo je še eno presenečenje in sicer, ker se je razvedelo, da nam primanjkuje buč, je šla še ena v akcijo in kar naenkrat smo imeli polno buč. Veselje nepopisno in takoj smo se lotili dela.

Tole je rezultat....






Takole pa zgledajo, razvrščene po igrišču...



Dan je bil super, uživali so otroci, kot mi starejši.

Sobota v Dekanih

Huh, kdaj sem nazadnje tule kaj pisala... pa ne da se ni nič dogajalo, ravno nasprotno, ampak enostavno vedno zmanjka časa za kakšen zapis.

Za nami je kar konkreten dopust, nato smo ob vikendih vedno bili kje naokoli, minilo je kar nekaj rojstnodnevnih zabav, dve poroki in kup družabnih večerov.



Začetek septembra smo začeli prav posebno,.. z vstopom v OŠ, natančneje v 1.A razred.
Uspešno smo opravili vse trgatve in čas je prišel za tradicionalno srečanje otočank v Dekanih.

Na morje grem vedno rada, če je zraven še dobra družba; EJ KRKA JE in SSNB, d.o.o. je zabava zagotovljena.

Ponavadi te sobote, ko je na kateremkoli Slovenije kakšno srečanje, se dolenjska naveza; Eva, Staša, Barbara in Nina vedno potrudi, da je dan do konca zapolnjen in izkoriščen.

Zbor je bil kar zgodaj in prva postaja; Ljubljana in ArtMarket. Spet smo bile kar malo razočarane, ali pa prezgodnje in razstavljalci še niso vsi uspeli zasesti svoje mesto ob Ljubljanici.

Odločitev je padla, da če že gremo proti Dekanom, pa zavijemo še v Piran, pogledat njihov sejem, ki se je dogajal to soboto.


Med množico stojnic smo poiskale našo vijolično Dodo.


Moram napisati, da smo bile vse navdušene nad sejmom, vzdušjem, obmorskim sprehodom in kar težko smo zapustile Piran, vendar je bil že čas, da se počasi odpravimo v Dekane, da letošnji gostiteljici Suzy in Kreartiv ne bosta preveč jezni nad nami zamudnicami.

Dan se je nadaljeval z obilico smeha, spet smo se srečali znani in novi obrazi in ker se z nekaterimi srečamo res samo na teh srečanjih, tem za klepet ne zmanjka.

Ampak na srečanjih zgolj ne klepetamo in jemo, ampak se tudi kaj lepega naučimo. Tokrat sem se prijavila na delavnico kaligrafije in učiteljica Kaja nam je pridno razlagala kam, kako in pod katerim kotom delamo vijugice, da bodo naše črke vsaj malo podobne pisavi Gotici. Kar pošteno nas je namučila in za domačo nalogo smo dobile še uporaben delovni zvezek in sedaj sledi le še vaja, vaja, vaja...

Dan se je počasi nagibal k večeru in Nina je prišla na idejo, da tile sončni žarki kar kličejo pa eni adrenalinski vožnji. Nismo bile čist sigurne če misli resno, pa predno se vse čist ne navdušimo nad idejo, smo jo pobarale, naj pa le preveri, če je to možno, izvedljivo. Telefonski klic in novica; čoln je pripravljen.



Na hitro smo se poslovile in oddrvele z adrenalinsko predvožnjo v Koper. Tam sta nas Bojan in Ninin očka pričakala v polni pripravljenosti. Še jopiči in vožnja se je začela. Sledilo je vpitje, smeh, kričanje, veter v laseh, mahanje drugim čolnom, pa popravljanje frizure :-), pa spet vpitje, fotografiranje... nekako v tem vrstnem redu. Vožnja je hitro minila in ni mi bilo žal, da nas je Nina napeljala na to idejo. Tole je bilo tudi Ninino darilo dvem devicam in eni, ki je že skoraj :-))) in lahko napišem, da je bilo to eno od izvirnejših daril, ki sem jih dobila za rojstni dan. Nina, še enkrat - hvala ti-.

Ker še nismo dovolj krožile iz Pirana v Dekane in v Koper, smo se odločile, da še enkrat zakrožimo v Dekane. Ne, ne... Nina je nekaj pozabila in smo se vrnile na kraj srečanja. Tam brade do tal in začudeni pogledi, ko so nas zagledale, saj bi po vseh "predpisih", me morale biti že doma :-))... Smehu ni bilo konca na to našo drugo vrnitev. Ponovno smo se poslovile in pozdravile so nas z besedami, da če se vrnemo v tretje, naj ne hodimo brez radlerja-grenivka. Hja, to pa je bila priložnost za novo foro. Akcija je že stekla. Zraven gasilskega doma je bife, urnih nog smo jo mahnile po radlerje in se ponovno, v tretje vrnile na srečanje. Ne rabim pisat, kolk smo se režale; one in me. Z nasmehom smo tokrat zares zapustile gasilski dom, Dekane in jo mahnile proti domu.

Na poti domov kup vtisov, idej, odločitev in 123 smo bile v Novem mestu.
In še ena zanimivost; pot nas je začelo 5, domov nas je prišlo 7 :-))
Še dva modra smrka sta se nam pridružila v Kopru, za naše najmlajše družinske člane.


Vsa sobotna srečanja so zanimiva, zabavna, ta sobota pa je bila res nekaj posebnega.

Kvačkanje

V prejšnji objavi sem pisala, da mi je A. pokazala kako se kvačkajo uhani. In da ne pozabim, sem morala malo trenirati.

Nastalo je kar nekaj krogcastih uhanov,



ter zapestnica, katero sem sicer začela delati za vajo, ampak je na koncu izpadla prav kul. Mi je všeč.



Zraven še ujemajoči se uhani, ter broška, ali mogoče prstan :-)

Pa še zapestnica v celoti...



A., mislim, da sem počasi "osvojila" to kvačkanje. Hvala ti.