sobota, 12. junij 2010

"Ne pozabi" ograjice

Na nedavni delavnici, ki jo je organizirala borza znanja, smo delali obešanke za na vrata.
Moja, še čaka na mizi na zadnje detajle, predno gre na vhodna vrata.

Sem pa ob teh palčkah dobila idejo in nastale so tele
ne pozabi ograjice :-))


ponedeljek, 7. junij 2010

Sobotno srečanje

Tokrat je naš vikend obiskala prav posebna druščina. Imele smo srečanje otočank, ki se je prelevilo v prav posebno in prisrčno srečanje.

Prvoten namen je bil, da se dobimo v prostorih naše KS, pa mi jo je tik pred zdajci zagodel referendum in volilna komisija. Pa je na hitrco prišlo do spremembe plana oz. lokacije. Srečanje se seli na vikend.
Število udeleženk je bilo še ravno pravšnje, da sem bila prepričana, da bo za vse dovolj prostora. Edino kar me je skrbelo, je bila njihova reakcija, kam jih zdaj to peljem, vsi ti hribi in doline...

Že na samem zbornem mestu nas je bil sam smeh, dobra volja in vedela sem, da sem se prav odločila. Vsa skrb je bila takoj odveč.

Kmalu po prihodu smo se lotile dela, saj smo imele na programu kar nekaj delavnic.


Najprej prva, zelo pomembna, da bodo tudi ostale gladko stekle :-))






















Dobrotam ni bilo konca in kar težko smo se spravile k delu.

BojaMoja se je odločila, da nam pokaže, kako se reciklira karton od mleka in naredi prekrasnega slončka. Vse smo skrbno poslušale njena navodila in rezultat je tale slončkova družina
















Nadaljevale smo s kvačkanjem verižice, kjer sem bila zelo neuspešna, saj sem se že na samem začetku tako "zafeclala", da žicam ni bilo pomoči in sem vse skupaj raje odložila. Hja, dve žici skupaj, še bolj čuden pripomoček, navijanje...enostavno preveč. Poprosim enkrat Vesno (Jagodo) za privat inštrukcije in upam, da bo takrat žica na moji strani.

Sonja pa je bila tako prijazna in s sabo prinesla zelo zanimiv pripomoček in z veseljem smo sledile, kako izpod njenih prstov nastajajo lističi, ki se spreminjajo v kuverte, pisane platnice... še nekaj potez s pripomočkom in nastala je prisrčna mini knjigica, katere sem sedaj ponosna lastnica. (tule sledi še slika)

Dan se je hitro prevesil v večer in ena za eno so se počasi poslovile. Po njihovih obrazih sodeč, mislim, da jim ni bilo žal, da so premagale tistih nekaj hribov in dolinic, ter da odhajajo zadovoljne, nafilane z dobro voljo, smehom... celo zagotovile so mi, da pridejo še in take družbe sem vedno vesela.

Dekleta, veseli me, da sem bila lahko vaša gostiteljica, da ste se pri nas dobro počutile in kot ste dejale, da pridete še.... torej, do naslednjič....